Nekatere stranke lahko zahtevajo, da se barva izdelka na sliki razlikuje od dejanske prejete barve, in o tem zelo dvomijo. Razlika v barvi plastičnih izdelkov je pogosta procesna težava, ki se pojavi skozi celoten proces surovin, proizvodnje in predelave, naknadne-obdelave in celo uporabe. Spodaj bomo podali podrobno razlago vsakega koraka:
1, Surovine in faktorji formule (temeljni razlogi)
V tem delu se skrivajo 'geni' barvnih razlik. Kakršna koli nihanja komponent v formuli bodo okrepljena v končnem izdelku.
1. Samo barvilo
Barvila so vir barve in vsaka nestabilnost sama po sebi je neposredni sprožilec barvne razlike.
Razlike v serijah:
Osnovni vzrok: Proizvodnja pigmentov/barvil je sama po sebi kemični proces in majhna nihanja v reakcijskih pogojih, čistosti surovin in postopkih po-obdelave iz različnih serij lahko povzročijo subtilne spremembe v vsebnosti pigmenta, porazdelitvi velikosti delcev in obliki, površinskem naboju in polarnosti končnega izdelka.
Posledica: Tudi če dodamo enako težo, se bosta njena barvna moč in odtenek spremenila. Na primer, povečanje velikosti delcev lahko povzroči svetlejše barve, zmanjšano prekrivnost in povzroči različne stopnje sijaja. To je glavni razlog za barvno neskladnost med različnimi proizvodnimi serijami.
Odgovor: Strogo se zanašajte na stabilnost kakovosti dobaviteljev in od njih zahtevajte, da zagotovijo podrobne podatke o številki serije in poročila o barvni razliki (Δ E). Za vsako serijo vhodnih materialov je treba opraviti malo{1}}preverjanje poskusne proizvodnje.
Mehanizem: Delci pigmenta imajo izjemno visoko površinsko energijo in se nagibajo k združevanju v agregate. Če ti agregati med obdelavo niso učinkovito razpršeni in enakomerno porazdeljeni, lahko pride do težav z barvo.
Posledica: Barvna pika/kristalna pika: Nerazpršeni veliki delci pigmenta.
Proge/sledovi pretoka: različne koncentracije pigmenta na lokalnih območjih tvorijo vzorce v smeri toka.
Splošna barvna razlika in neenakomeren sijaj: Slaba disperzija povzroči temne barve, nizko nasičenost in neenakomerno meglico ali hrapavost na površini.
Ključni dejavniki: kakovost samega barvila (ne glede na to, ali je bilo površinsko obdelano), združljivost nosilne smole, strižna sila in učinkovitost mešanja, ki jo zagotavlja oprema za obdelavo.
Med predelavo plastike lahko pod delovanjem visoke temperature (običajno 180-300 stopinj C) in strižne sile kemična struktura organskih pigmentov pride do zloma, oksidacije ali izomerizacije, kar povzroči trajne spremembe barve (kot so temnenje, porumenelost ali popolno bledenje).
Fizične spremembe: Nekateri anorganski pigmenti (kot je krom rumeni) so lahko podvrženi kristalni transformaciji pri visokih temperaturah in tako spremenijo barvo.
Fizične spremembe: Nekateri anorganski pigmenti (kot je krom rumeni) so lahko podvrženi kristalni transformaciji pri visokih temperaturah in tako spremenijo barvo.
Okno obdelave: Vsak pigment ima svojo zgornjo mejo varne temperature obdelave in omejitev časa zadrževanja. Neustrezna kombinacija vijakov in nastavitev protitlaka lahko povzroči podaljšan čas zadrževanja materiala, kar povzroči kopičenje "toplotne zgodovine" in poslabšanje toplotne razgradnje.
Fotokemična razgradnja: Energija ultravijoličnega sevanja zadošča za uničenje kromofornih skupin (kot so azo skupine) pigmentnih molekul, kar povzroči bledenje in razbarvanje. To se razlikuje od toplotne odpornosti in se pojavi med uporabo.
Vplivni dejavniki: kemična struktura pigmentov (anorganski pigmenti so običajno boljši od organskih pigmentov), koncentracija (nižja ko je koncentracija, lažje zbledi), zaščitni učinek polimerne matrice ter ali so dodani UV absorberji in svetlobni stabilizatorji.
Celovita odpornost na vremenske vplive: Zunanje okolje je kombinacija svetlobe, toplote, kisika in vlage, ki lahko istočasno napade pigmente in plastične podlage, kar vodi do hkratne degradacije barve in mehanskih lastnosti.
2. Plastični osnovni material (smola)
Smola je barvno "platno" in vsaka lastnost samega platna bo vplivala na končni učinek barvnega upodabljanja.
Znamka in kraj izvora:
Razlike v "osnovni barvi": Tudi za isti PP ali ABS različni proizvajalci uporabljajo različne polimerizacijske katalizatorje in procesne parametre, kar lahko vodi do znatnih razlik v intrinzičnem rumenem indeksu beline smole. Ena se nagiba k modri fazi, druga pa k rumeni fazi. Tudi če dodamo isto barvo, bo končni izdelek predstavljal razliko med "hladnimi" in "toplimi" toni.
Nepredvidljivo onesnaženje: Reciklirani materiali prihajajo iz kompleksnih virov, lahko so mešani z različnimi barvami in vrstami plastike ter so bili podvrženi večkratni termični obdelavi in možnemu onesnaženju zaradi uporabe (oljni madeži, oksidacija). To je enakovredno uvedbi spremenljivke v formulo, ki je negotova glede barve in sestave.
Poslabšanje zmogljivosti: Reciklirani materiali imajo običajno delno pretrgane molekularne verige, višji indeks porumenelosti in spremembe v trdnosti taline, kar ima za posledico spremembe v njihovi združljivosti z novimi surovinami in sposobnost prenašanja pigmentov.
Ključni nadzor: uporaba recikliranih materialov mora biti stabilna pri izvoru, strogo razvrščena, dodana v fiksnih razmerjih in predvidevati, da bo predstavljala izzive glede konsistence barv, kar zahteva ustrezne prilagoditve formule.
Kemijske interakcije: nekateri dodatki lahko neposredno reagirajo s pigmenti. Na primer, aditivi, ki vsebujejo žveplo, lahko povzročijo, da pigmenti, ki vsebujejo svinec in kadmij, postanejo črni; Aminski antioksidanti lahko medsebojno delujejo z določenimi pigmenti.
Maskiranje in razpršitev: visoka obremenitev polnil (kot sta kalcijev karbonat in smukec) lahko prikrije pigmente, zaradi česar je barva videti svetlejša in belejša, medtem ko se poveča motnost.
Težave z združljivostjo: Maziva (npr. stearati) in mehčala lahko vplivajo na stabilnost disperzije pigmentov v polimerni matriki. Dolgotrajna uporaba lahko prenaša pigmente, ki migrirajo (oborijo) na površino, kar povzroči svetlejše barve ali lepljivost površine in kontaminacijo.
Lastna barva: veliko zaviralcev gorenja (na primer na osnovi broma), anti{0}}statičnih sredstev itd. ima svojo lastno barvo (svetlo rumeno itd.), ki ima lahko učinek »barvnega ujemanja« s ciljno barvo in jo je treba upoštevati v zgodnji fazi barvnega ujemanja.
Spreminjanje optičnih lastnosti: sredstva za nukleacijo vplivajo na sijaj in motnost s spreminjanjem kristalne strukture; Antioksidanti ščitijo osnovno barvo tako, da zavirajo rumenenje. Njihove vrste in količine je treba natančno nadzorovati.
2. Dejavniki tehnologije obdelave (najbolj kritična povezava)
Predelava je dinamičen proces pretvorbe statičnih formul v končne izdelke. Med tem procesom termodinamična in reološka zgodovina materiala neposredno določata končno predstavitev barve na izdelku. Nihanje procesnih parametrov je najaktivnejši dejavnik, ki povzroča barvne razlike znotraj in med serijami.
Nepravilen nadzor temperature obdelave neposredno vodi do težav z barvo. Nenatančen nadzor temperature lahko neposredno povzroči nenormalno barvo plastičnih izdelkov. Ko je temperatura obdelave previsoka, se lahko smola in pigment podvržeta termični oksidativni razgradnji, kar povzroči splošno porumenelost ali potemnitev izdelka - ta pojav je še posebej pogost pri materialih, kot sta PVC in ABS. Nasprotno, če je nastavitev temperature nezadostna, se bodo pigmenti v talini težko popolnoma razpršili in stopili. Zaradi visoke viskoznosti taline smole sistem ne more ustvariti zadostne strižne sile, da bi popolnoma razbil pigmentne agregate, kar ima za posledico ostanke mikro agregiranih struktur. Neposredno se kaže kot neenakomerna barva, siv ton, zmanjšan površinski sijaj in omejena sposobnost barvnega upodabljanja pigmenta, kar ima za posledico dolgočasno in motno barvo, ki ne more doseči pričakovane svetlosti in izgubi pričakovano barvno nasičenost.
Zgodovina vročine se nanaša na kumulativno toplotno izpostavljenost plastičnim materialom v predelovalni opremi, ki jo določa predvsem čas zadrževanja. Ko material predolgo ostane v sodu, vročih kanalih ali drugih komponentah sistema ali se zaradi mrtvih točk v opremi večkrat segreva in striže, pride do prekomerne vročine. To vodi do progresivne toplotne razgradnje tako polimera kot organskih pigmentov. Tudi pri temperaturah v sodu, nastavljenih znotraj običajnega območja, lahko ta kumulativni učinek povzroči, da barva postopoma potemni, porumeni ali se celo nepopravljivo spremeni v času proizvodnje. V hujših primerih produkti razgradnje tvorijo vidne črne ali rumene lise.
V procesu brizganja in ekstrudiranja bo nastavitev procesnih parametrov posredno vplivala na barvno predstavitev končnega izdelka s spreminjanjem strižnega učinka in stanja mešanja znotraj materiala. Če vzamemo za primer hitrost vbrizgavanja, če je hitrost prehitra, bo nastala dodatna toplota zaradi močnega striženja, kar bo povzročilo tudi usmerjeno razporeditev molekularnih verig in pigmentnih delcev, kar bo povzročilo sledi pretoka ali vzorce pršenja na površini izdelka. Lokalni sijaj in barva teh območij z napakami bosta povzročila opazne razlike od okoliških področij. Po drugi strani pa lahko, če je nastavitev protitlaka nezadostna, pride do nezadostne plastifikacije in neenakomernega mešanja materialov, kar neposredno vpliva na doslednost barvne učinkovitosti.
Hitrost hlajenja, pri kateri prevladuje temperatura kalupa, pomembno vpliva na vizualno predstavitev barve, zlasti pri kristalni plastiki, kot sta PP in PE. Hitro ohlajanje (visoka temperatura kalupa) bo zmanjšalo kristaliničnost in oblikovalo občutljivo kristalno strukturo, kar ima za posledico visok sijaj na površini obdelovanca, zaradi česar je barva svetlejša in bolj živahna; Vendar pa lahko počasno ohlajanje (nizka temperatura kalupa) spodbuja nastanek visoke kristaliničnosti in grobih kristalnih struktur, kar ima za posledico dolgočasno površino, zaradi česar je barva vizualno videti temnejša, temnejša in manj nasičena.
Kalup in oprema: končno oblikovanje in potencialni viri onesnaženja
To je končna fizična raven barvne predstavitve, kjer bodo jasno vidne morebitne površinske napake ali kontaminacija.
A, Stanje površine plesni
Stanje površine kalupa: Tekstura in stopnja poliranja (sijaj): To je ključni dejavnik, ki določa površinski sijaj izdelka. Zrcalno polirani izdelki imajo najbolj nasičene in svetle barve; Jedkana (usnjena) površina bo razpršila svetlobo, zaradi česar bo vizualna barva postala temnejša in mehkejša. Različno poliranje različnih območij na istem kalupu bo povzročilo različno lokalno zaznavo barve.
B, Čistoča in vzdrževanje
Ostanki olja/sredstva za ločevanje plesni: na površini izdelka lahko tvori oljni film, moti odboj svetlobe, povzroči lokalne temne lise, oljne madeže, barvne razlike ali zmanjša splošni sijaj.
Korozija plesni ali vodni kamen: Puščanje ali kondenzacija hladilne vode lahko povzroči korozijo votline kalupa, kar neposredno vpliva na površino izdelka.
Slab izpuh: Ujeti plin lahko povzroči lokalno gorenje (visoka temperatura zaradi stiskanja plina), ki tvori črne ali rjave sledi.
Konstrukcijski dejavniki: Položaj in velikost ulivka vplivata na način polnjenja in zgodovino striženja taline, kar lahko povzroči rahle barvne razlike na območjih stran od ulivka ali konca vodila.
C, Čiščenje in stanje opreme ter Obraba opreme
Program spreminjanja barv in čiščenja: To je glavna prednostna naloga pri preprečevanju onesnaževanja z barvnimi razlikami pri upravljanju proizvodnje. Ostanki materiala prejšnje barve v vijakih, sodih, kontrolnih obročih, šobah/matricah, tudi v sledovih, lahko kontaminirajo kasnejšo svetlobo ali različno obarvane izdelke, kar povzroči barvne lise ali splošno barvno odstopanje. Še posebej težko je preiti s temnih na svetle barve.
Obraba vijaka/ceva: Povečana zračnost povzroči zmanjšano učinkovitost plastificiranja, povečan refluks, nestabilne strižne učinke in učinke mešanja ter na koncu vpliva na enakomernost barvne disperzije.
3. Okoljski in po-procesni dejavniki (po-proizvodne spremembe)
Ta razdelek zajema spremembe barve, do katerih pride med skladiščenjem, transportom in uporabo plastičnih izdelkov, potem ko zapustijo proizvodno linijo. Te spremembe so običajno postopne in v bistvu kemične ali fizikalne spremembe.
Dolgotrajna izpostavljenost svetlobi
zlasti ultravijolični žarki na soncu, je glavni vzrok za spremembo barve. Ultravijolično sevanje lahko poškoduje molekularno strukturo znotraj plastike in barvne enote samih pigmentov, zaradi česar plastika porumeni, postane krhka (kot so običajni materiali ABS in PC) ali povzroči, da pigmenti postopoma zbledijo. Na splošno so organski pigmenti bolj dovzetni za izpostavljenost svetlobi kot anorganski pigmenti. Stopnja vpliva je odvisna od jakosti svetlobe, trajanja izpostavljenosti in tega, ali je bil material obdelan za odpornost na vremenske vplive - dodajanje UV absorberjev in drugih dodatkov lahko poveča njegovo odpornost na svetlobo.
Oksidacija
Plastika je podvržena notranji reakciji počasnega "staranja", ko je izpostavljena kisiku in toploti, znana tudi kot termično oksidativno staranje. To bo povzročilo, da bo barva plastike postopoma porumenila in potemnila. Višja kot je temperatura, hitrejša je stopnja staranja - običajno za vsakih 10 stopinj C dviga temperature se hitrost reakcije podvoji. Zato bo shranjevanje v visoko-temperaturnih skladiščih ali uporaba v bližini virov toplote znatno pospešila razbarvanje. Nekatere plastike (kot so PP, PE, ABS) še vedno počasi oksidirajo, tudi če jih ne uporabljate dlje časa.
Izpostavljenost kemikalijam ali onesnaževalcem
Nekatere snovi v vsakodnevnem stiku lahko spremenijo tudi barvo plastike. Močne kisline, močne baze, razkužila, topila itd. so lahko podvržene kemičnim reakcijam s plastiko ali pigmenti, kar neposredno spremeni njihovo strukturo; Poleg tega se lahko oljni madeži, druga barvila, kovinski ioni itd. oprimejo površine in povzročijo madeže ali madeže. Na primer, plastenke s čistilnimi sredstvi, notranjost avtomobila, ki pridejo v stik s kremo za sončenje ali alkoholnim razkužilom, in industrijski deli, ki pridejo v stik z mazivi, so pogosti scenariji.
Dodatna migracija
Nekateri dodatki, vmešani v plastiko-, kot so mehčala, maziva ali določeni nestabilni pigmenti-, se lahko sčasoma počasi preselijo na površino izdelka zaradi slabe združljivosti s plastiko ali pod vplivom temperature. To lahko povzroči praškast "cvet", masten film ali prenos na druge predmete v stiku. Na ta proces vpliva narava dodatkov, hitrost hlajenja med proizvodnjo in temperatura okolice.
4, Človeški in kontrolni dejavniki (sistemske vrzeli v upravljanju procesov)
To so viri sistemskih napak v proizvodnem procesu, ki so običajno bolj skrite in imajo širši vpliv kot tehnični dejavniki.
Zanašanje na vizualno ujemanje barv namesto na profesionalno programsko opremo in spektrofotometre lahko vodi do nedigitaliziranih in nestandardiziranih formul. Netočni podatki o koncentraciji ali pokritosti barvil lahko povzročijo razlike v serijah med-maloserijsko proizvodnjo. Napake pri tehtanju so posledica nezadostne natančnosti tehtnice, pomanjkanja kalibracije, človeških napak pri branju zapisov ali uporabe metod ocenjevanja dodatkov.
je glavni vzrok za barvne proge, lise ali neenakomerne barve v seriji. To običajno povzročijo dejavniki, kot je uporaba neučinkovite opreme za mešanje pigmentov, ki jih je težko razpršiti, nezadosten čas mešanja, nepravilno zaporedje dovajanja materiala ali neenakomerno striženje in disperzija, ki nastane zaradi poskusa mešanja odvečnih materialov naenkrat.
Pomanjkanje ali slabo upravljanje fizičnih barvnih kod, kot je zanašanje samo na barvne kode Pantone ali obledele originalne vzorce, lahko resno ogrozi doslednost barv. Glavna tveganja v postopku inšpekcijskega pregleda vključujejo: nedosledne svetlobne pogoje (kot je ocenjevanje barve pod žarnicami z žarilno nitko v delavnici, medtem ko je izdelek dejansko razstavljen pod naravno svetlobo ali maloprodajno LED-lučjo), spremembe v kotih opazovanja (še posebej kritično za kovinske/biserne učinke), primerjava različnih stanj vzorca (kot so površine za rezanje in brizganje) ter subjektivne razlike v viziji in presoji inšpektorjev. Poleg tega bo pomanjkanje standardiziranega nadzora postopka, na primer nedoločanje pogostosti prvega pregleda artikla in pregleda procesa ali nedosledno izvajanje preverjanja barv po zamenjavi serije materiala, zamenjavi kalupa in ponovnem zagonu opreme, pustilo precejšnje vrzeli v sistemu zagotavljanja kakovosti.
